Ko sem se preselila na Obalo, me je hitro navdušilo, kako posebno vlogo ima tu voda Koper. Ne le kot osnovna dobrina, ampak kot nekaj, kar oblikuje vsakdan, okolje in celo način razmišljanja. Ob morju človek postane bolj občutljiv na pomen vode – vidiš jo, slišiš jo, čutiš jo v zraku. A ko sem prvič začela razmišljati o vodi iz pipe, o njenem okusu in kakovosti, sem se zavedla, da je tudi ta del našega okolja del zgodbe, ki jo pogosto jemljemo za samoumevno.

Koprska voda prihaja iz vodnih virov Rižanskega vodovoda, ki že desetletja skrbi, da prebivalci in podjetja obalnega območja dobivajo kakovostno pitno vodo. Spomnim se, ko sem prvič poskusila kozarec vode tukaj – bila je mehkejša, blaga, brez okusa po kloru, kot sem ga bila vajena drugod. Sčasoma sem izvedela, da je voda Koper ena najbolj nadzorovanih v državi, redno analizirana in skladna z vsemi evropskimi standardi.

A ta zgodba ima tudi svojo ranljivo plat. Poleti, ko turisti napolnijo Obalo, postane voda še dragocenejša. Vsi vemo, da je voda Koper odvisna od Rižane. Reke, ki v sušnih obdobjih hitro upade. Prav zato so domačini in podjetja razvili posebno spoštovanje do vsake kapljice. Zbiralniki deževnice, varčni tuši, zalivanje z reciklirano vodo – vse to je tu nekaj povsem običajnega.

Zame je voda Koper postala simbol odgovornega sobivanja z naravo. Ko odprem pipo, vem, da to, kar priteče, ni samoumevno. Za njo stoji sistem ljudi, infrastrukture in narave, ki skupaj omogočajo, da obalna mesta živijo.

Zvečer, ko grem na sprehod ob morju in se v daljavi blešči gladina, se spomnim, da je voda v Kopru nekaj več kot le vir, je povezava med človekom in okoljem. Med vsakdanom in morjem. In vsakič, ko pijem kozarec te vode, me spomni, da je prav preprostost tistega, kar nam je najbližje, pogosto najbolj dragocena.…